Že od malega mi je v zibelko položeno, da sem gledala mojega dedka, kako uporablja tkanine za šivanje doma na šivalnem stroju in vsem skupaj šiva oblačila. To je bilo nekaj čisto normalnega, da je naš ata vsak dan za kakšno uro sedel za šivalni stroj in šival. Ne vem, od kod je dobival tkanine za šivanje, ker sem bila takrat še majhna in mi to ni bilo pomembno, danes pa se zavedam, kako ponosen je bil, ko je kaj zašil za nas in rad nas je presenetil. Zla je bil in hvaležna sem za to, da mi je dal ta dar.
Namreč nikoli se nisem prav učila šivati, vendar sem ga toliko pregledala, ko je te tkanine za šivanje risal, rezal in nato skupaj šival, da ko sem zrasla, sem enostavno znala šivat. O kaj bi dala, da bi lahko danes skupaj kaj zašila, a žal ni mogoče, ker ga ni več. Vse premalo se zavedamo kako smo minljivi in kako hitro čas beži in če nekdo zapusti ta svet, da ga ne bo več nikoli nazaj.
Danes vedno, ko šivam in režem tkanine za šivanje pomislim na njega, ne morem da ne bi. Enostavno je naredil tak pečat, da se ga bom vedno spominjala, ja bil je pravi človek, srčen, dober, razumevajoč.
Prve korake šivanja sem naredila sama, ko sem dobila otroka in sem se odločila, da mu bom zašila pižamo pajaca za spanje iz bombažne tkanine za šivanje, ker jih v trgovini tako velikih za 8 let niso imeli, na spletu pa so jih prodajali preveč drage, takrat sem se odločila, da pa mu bom jaz zašila lastni bombažni pajac za spanje, mogoče, ko bo odrasel, bo tudi on rekel, kako lepo je bilo, ko je naša mami kaj zašila in ko bo kje videl tkanine za šivanje se bo spomnil name.