Pred dvema letoma smo se preselili na deželo, v prijetni vasici smo si kupili hiško z velikim vrtom. Mož mi je kmalu povedal kakšna vrtna ograja bi pristajala naši hiši, vendar sem bila nekako proti, saj sem si želela, da je vse odprto in povezano z naravo. Prej smo namreč živeli v mestu, kjer sem se počutila bolj omejeno in zaprto.

Po enem mesecu bivanja v novi hiši me je mož vprašal ali vrtna ograja še vedno ne pride v poštev in odločno sem mu pritrdila. Jeseni sem zasadila vrtnice in druge rastline in komaj sem čakala, da bo prišla pomlad in bom uživala v njihovem cvetenju. Spomladi so se prikazali prvi popki in vsak dan sem odšla na vrt in čakala, da se odprejo. Neko jutro sem vstala vsa vznemirjena, odšla na vrt, tam pa me je čakalo pravo razdejanje, vsi cvetovi so bili odgriznjeni. Kar na jok mi je šlo, ves moj trud je šel v nič, namesto veselja ob cvetenju so me pričakali prazni štrclji.

Soseda je prišla na vrt in me vprašala kaj je narobe ko je videla moj izraz na obrazu. Pokazala sem ji rastline in jo vprašala kdo bi mi lahko naredil kaj takega. Povedala mi je, da to naredijo srne, ki jih je tukaj na deželi kar nekaj, ponoči pridejo na vrt, saj so cvetovi okusni in sladki, dodala je, da jih edino dovolj visoka vrtna ograja zadrži pred tem. 

Ko je prišel mož domov, sem mu povedala kaj se je zgodilo in mu rekla, da bo vrtna ograja prva stvar, ki jo bomo naredili. Nasmehnil se je, vendar si ni upal nič pripomniti. Hitro smo šli v akcijo in nova vrtna ograja je bila kmalu postavljena. Tako lahko to pomlad uživam v cvetenju svojih vrtnic in ostalih cvetlic brez strahu, da bodo postale hrana divjim živalim.…