Domov sem se vračala v avtomobilu, ki ni bil Hyundai znamke kakor tisti, ki me je pripeljal na obalo

Po tem, ko sem bila cel dan na obali in sem se vračala domov, sem med čakanjem na prevoz upala, da me ne pobere enak Hyundai avtomobil kakor dopoldan. Ampak če se pelješ s prevozi, dobiš kar dobiš, in se moraš s tem sprijazniti. Avto je bil sicer odličen, da ne bo pomote, edino voznik bi lahko bil malce bolj tiho.

Po petnajstih minutah čakanja je končno prišel moj prevoz in na mojo srečo je bil nekdo drug. Tudi avto ni bil Hyundai znamke, ampak nekaj drugega. Ko sem se usedla v avto, je bilo samo še zadaj prosto. Kar me je, kar presenetilo, saj po navadi, če sem zadnja, sedim spredaj. No, vsaj ena dobra stvar, če sem imela že jutro v spredaj v avtomobilu ob glasnem sovozniku. Voznik in sovoznica sta se zaklepetala po svoje v umirjen pogovor in oddahnila sem si. Avto je bil tudi udoben in z lahkoto bi zaspala, pa žal ne morem, ker bi bilo to nevljudno. Morda je bil malce manj udoben, kako Hyundai zjutraj, ampak vseeno dovolj, da bo vožnja prijetna. 

Sporoma smo se zapeljali še do Postojne, ker je šla eno dekle tam ven in nato nadaljevali pot proti Ljubljani. Na poti sem celo izvedela, da gre voznik še malce naprej iz Ljubljane, kar pomeni, da me bo lahko zapeljal čisto do doma. Če že ni bil tako udoben avto kako Hyundai zjutraj in če je prijetno vzdušje v vožnji in če imam še prevoz do doma, sem že skoraj zadela na loteriji.

Domov sem prispela okoli enajstih zvečer. Če me ne bi prijazni voznik pripeljal do doma, bi bila doma šele okoli polnoči, tako da sem zelo hvaležna za to. Predvsem pa, a mi ne odmeva v glavi vsa, kakor mi je po vožnji v Hyundai avtomobilu zaradi neskončnega govorjenja.