Živeli smo na morju, vedno sem bil povsod, skoraj nič me ni bilo doma, prijatelji so mi pomenili ogromno in enkrat smo dobili idejo, da pa bi lahko šli delat izpit za barko. Ta ideja nam je prišla čisto tako, ko bi vsaj imeli kakšno barko, pa je nismo, a tako smo se zagreli za to idejo, da je vsak šel domov in starše prosil, če bi lahko šel delat izpit za barko, tako smo se dogovorili, da če bomo lahko šli delat čisto vsi izpit za barko bomo šli, če pa slučajno kateremu ne bo uspelo prepričati staršev, pa ne bo šel nihče.
Ta dan smo bili zelo veseli, ker smo si naredili te načrte, bili smo polni adrenalina, kar poskakovali smo od veselja. Jaz sem šel kar v službo do očeta, da ga vprašam, ker res nisem mogel čakati, da pride domov. Moj oče je bil vedno odprt za nove ideje in izzive, tako me je tudi pri tej ideji poslušal in bil za to, da naredim izpit za barko, ker mi bo v življenju kdaj prišel prav. On je načrtoval še naprej, da bi se potem lahko združili in z skupnimi močmi kupili eno staro barko. Hvaležen sem bil, da je moj oče bil tako prijazen in da me je znal vedno poslušati, vsi moji prijatelji niso imeli te sreče. Tako en prijatelj ni imel staršev, ki bi ga poslušali, ni se jim zdelo pomembno, da sin naredi izpit za barko in tako smo imeli problem.
A seveda se pri prijateljih vse da zmeniti, stopili smo skupaj in nabrali denar tudi zanj, tako da je lahko šel z nami delat izpit za barko, a žal tega ni povedal svojim staršem, ker bi itak bili prosti. Nekateri starši so res tečni in gledajo samo nase, ne vem, zakaj se sploh odločijo za otroka. A vendarle je naš prijatelj z nami naredil izpit za barko in tako smo se še bolj povezali med seboj, bili smo nerazdružljivi.