Najmanj enkrat tedensko se sprašujem kakšna kritina je moja najljubša. Čudno vprašanje, ki si ga lahko ženska postavi, ampak verjetno tega ne bi počela, če se ne bi vsaj enkrat tedensko peljala mimo podjetja, ki izdeluje, ne vem kaj vse za gradnjo hiše. Vse to ima potem zloženo zunaj na zelo velikem dvorišču in mislim, da je kritina produkt, ki je najbolj pogosto viden tam. Ima seveda tudi goro drugih izdelkov in za večino niti ne vem, kaj so.
Cesta tam mimo je ravno tako narejena, da je ravno tam semafor in skoraj vedno, ko se peljem mimo, se prižge rdeča luč. Medtem ko čakam, se grem pa različne igrice sama pri sebi, ker tista rdeča luč res traja. Na tem velikem dvorišču z mnogimi izdelki je kritina na voljo v tolikšnih različnih oblikah in barvah, da jih še nisem nikoli preštela. Je pa zato lahko v mojem izboru vsakič druga kritina v drugačni obliki in barvi, ki si jo predstavljam na najbolj primerni hiši ter se tako odločam, katera mi je najljubša. Kakorkoli obrnem in si predstavljam marsikaj na koncu vseeno zmaga klasična temno siva kritina, ki je najbolj praktična. Sem si pa že prestavljala modro streho na rjavi bež hiši in mislim, da sem se takrat pošteno nasmejala nad svojo domišljijo.
Sicer sem mnenja, da znajo kakšne posebne hiše v neklasični kombinaciji prav spočiti oči ali pa nas malo prebuditi iz rutine, da postanemo bolj pozorni. Tako na ne glede na čudne kombinacije, je včasih fino videti kaj neobičajnega, pa čeprav le v domišljiji.
Le česa vsega se človek ne spomni, ko ima preveč časa in preveč energije. Sem pa zagotovo ena tistih, ki zelo rada negujem svojo domišljijo in si s tem polepšam dneve in povečujem ustvarjalno razmišljanje. Pa čeprav je na trenutke kritina tisti objekt, ki ga uporabim da raztegnem svoje možgane.