Že nekaj časa smo sumili, da z očetom nekaj ni v redu, vendar on ni in ni hotel k zdravniku, dokler se mu zdravje resnično ni močno poslabšalo in je bil prisiljen iti, takrat je bil pri njemu ugotovljen diabetes. Če te bolezni nimate v družini, potem je to nekaj novega za celotno družino, predenj se vsi privadijo, da je diabetes bolezen in da bo od sedaj naprej potrebno gledati na prehrano in na gibanje.
Bilo je že tako daleč, da je bil diabetes 1, zdravnik nam je lepo razložil kaj to pomeni in da bo naš oče mogel jemati inzulin vsaki dan, do konca življenja. To je bil velik šok za našega očeta, nikakor tega ni mogel sprejeti. Imeli smo res težki teden, ker se ni pustil, ni se hotel zdraviti. Mogoče bi bilo lažje, če bi bil diabetes 2, takrat bi to lažje sprejel, ker ne bi potreboval inzulinskega zdravljenja vsak dan.
Vendar se nismo dali, enostavno smo mu govorili da je zdravljenje potrebno in da ni možnosti, da diabetes ne bi zdravili. Ko smo ga končno prepričali, da inzulin mora jemati, pasmo ga bombandirali z prehrano in gibanjem.
Kako njemu povedati, da ne bo smel več piti alkohola, kave in jesti sladko in mastno. Že tako smo ga komaj prepričali, da bo jemal inzulin, sedaj pa še ta šok, namreč bil je tudi predebel in potrebno je bilo shujšati. Tako je moja mami morala prilagoditi jedilnike njemu. Ni mu bilo lahko tako hitro sprejeti toliko velikih sprememb, kajti tako vino, kot mastna hrana je bilo njemu sveto. Sedaj je diabetes sprejel in se zaveda, če želi živeti, da mora upoštevati vse kar se diabetesa tiče in da bo tako lahko še z nami, je pa res diabetes 1 kar težka bolezen, ki zahteva veliko odrekanja in določen način življenja.