Ne vem zakaj, me ob besedi zobna kirurgija vedno spreleti en čuden občutek. Ta trenutek me najbolj skrbi to, da moram odstraniti dva modrostna zoba in vem, da bo to nekaj zelo neprijetnega. Verjetno med samim posegom ne, ker bom imela tisti del na obeh straneh umrtvičen. Bolj me skrbi, kaj bo po tem, ko bo to popustilo in se bo celilo. Niti najmanj se ne veselim tega, ampak vem, da moram to urediti.
Nazadnje sem bila tam, ko mi je zobna kirurgija pulila en drug zob in potem so mi vstavljali implantat. Ta del tudi ni bil najbolj zabaven. Bilo je zelo lepo potem, ko je bilo vsega konec in sem imela lepe zobe. Od takrat naprej mi zobna kirurgija ni najbolj pri srcu, ker vem, da me čaka nekaj podobnega. Dobra stran pri odstranjevanju modrostnih zob je le ta, da ne potrebujem implantata temveč le celjenje kosti oziroma rane. Upam, da bo ta del hitrejši kot pa pri izdelavi implantata.
V vsakem primeru nimam druge izbire, ker dlje, ko bom čakala, več tvegam, da se mi bolečina še bolj razvije. Že tako se mi vedno bolj pogosto dogaja, da me začne boleti in potem po nekem čudežnem naključju to izgine. Tako, da naj bo zobna kirurgija še tako neprijetna stvar, nimam veliko izbire, če želim, da bom imela, več dnevov brez bolečin.
Do obiska me loči le še en teden, jaz imam pa še zdaj nočne more o tem, kaj bodo delali in kako bodo delali ter kaj me čaka po tem. Protibolečinske tablete imam pripravljene, tako, da vem, da imam vse, kar potrebujem. Vseeno pa strah še vedno obstaja, kar mi ni niti najmanj več všeč. Če ne drugega, pa lahko rečem, da bo čez dva tedna ta najhujše že mimo in bo zobna kirurgija le bežen spomin.