Včasih me kdo vpraša, ker ve, da sem vzgojiteljica, če se kdaj ne naveličam biti vzgojiteljica? Vedno je moj odgovor isti, da obožujem otroke in rada opravljam svojo službo. Če pa tako premišljujem, pa tega dela sploh ne jemljem kot službo, ker obožujem to delo. Ko pride čas dopustov, vedno delam namesto drugih, ki si želijo biti doma. Nekatere so mlade mamice, nekatere so utrujene od dela, tako da jaz vedno vse nadomestim. Zato me verjetno kdaj pa kdaj kdo vpraša, ali nimam že dovolj otrok in kdaj bom zamenjala svojo službo.

Sama pa še kako vem, da se to ne bo zgodilo nikoli. Pa veste kaj? Če vi obožujete biti vzgojiteljica in hodite v službo dobre volje, to opazijo in čutijo tudi otroci. Pri meni v skupini je zelo malo joka, seveda je, posebej, če kdo pade ali se udari. Vendar mi to hitro rešimo. Otroci me imajo radi in se tudi radi pocrkljajo pri meni. Ne predstavljam si, da se ne bi crkljala z otroki, ker so tako majhni in potrebujejo nežnost, pri meni jo dobijo. Je pa res, da v naši skupini veliko pojemo. Sama znam igrati na harmoniko in tako jo čisto vsak dan, saj enkrat vzamem v roke in zapojemo skupaj kakšno lepo pesmico. Moji otroci znajo daleč največ pesmi v vrtcu, ker pojemo veliko časa.

Jaz sem še tista stara šola, seveda sem tudi stroga, vendar tam, ko je potrebo, ko gre za varnost otrok in spoštovanje. Tukaj se neha. Velikokrat jim povem, da se morajo imeti radi in da ne smejo biti grobi eden do drugega. Moj poklic je najboljši poklic, kar sem ga v življenju lahko dobila.…