Nekaj časa nazaj sem začel čedalje bolj opažati, da najina zveza s punco ni več to, kar je nekoč bila. Nisva imela nobenih konfliktov, ali razloga, da bi se razšla, vendar tista iskra je malo zginila. To se je začelo počasi dogajati takrat, ko sva se prvič vselila v skupno stanovanje. Pred tem je bilo vedno nekaj posebnega, ko sva se videla, vendar pa sva tedaj kar nekako izgubila ideje, kaj početi. Zato so tudi vsi pogovori postali precej monotoni in vedno isti. Kdo bo skuhal za kosilo, kaj bi jedla, kdo o odnesel smeti in podobno. Torej tisti standardni pogovori o raznih opravilih.
Ker pa sva najino zvezo res želela rešiti, pa sva se en dan skupaj usedla za mizo in se malo pogovorila. Tedaj pa mi je punca predlagala nekaj, za kar si nisem nikoli mislil, da bom slišal. To je bila partnerska terapija. O temu sem namreč imel kar nekaj dvomov, sploh pa me je bilo sram priznati, da nekaj takšnega potrebujeva. Ker pa nisem videl druge rešitve, pa sem si rekel, da že nimam nič za izgubiti, tako da se bova pač odpravila na terapijo.
O tem, kaj nudi partnerska terapija, pa si nisem mislil preveč. Nekako sem šel v to z odprtimi mislimi in sem bil pripravljen na to, da mi bo lahko terapevt morda celo pomagal. Pogovori pa so potekali veliko bolje, kot sem si mislil. Terapevt je dal obema čas, da sva povedala svoje stališče in naju je pri tem poslušal. Poskušal je tudi voditi pogovor, tako da smo lahko potem skupaj prišli do tistega smiselnega zaključka. Tako nama je dal nekaj napotkov, vendar pa nama je seveda rekel, da morava največ narediti sama.
Tako pa lahko sedaj rečem, da mi je partnerska terapija res rešila zvezo, saj nama je to prav res pomagalo. …